Vedno, ko se spomnim tiste prve najine
poti v kraje res oddaljene,
sem prijatelj rekel: »Jutri krenem, kaj pa ti?«,
in brez besed si se pridružil mi.

Kam bo pot peljala, v katero smer se gre,
za avtoštop nam bilo je srce.
Takrat še kot eno, danes vsak na svojo stran,
vsak vztrajno iščeva svoj prav.

In bil je to veter daleč stran, mi smo hoteli le drugam,
a nekaj nas je poklicalo spet nazaj.
In vedno bo veter, ko bom šel
in ko bom tole pesem pel,
vedno midva ostaneva prijatelja.

Včasih pa si mislim, da v življenju je tako,
kot mora biti, je že prav tako.
Vsak po svoje solze skriva, vsak se zasmeji,
na koncu smo enaki prav vsi.

Morda je to veter daleč stran, ker smo hoteli le drugam,
a nekaj nas je poklicalo spet nazaj.
In vedno bo veter, ko bom šel
in ko bom tole pesem pel,
lepo je, če vsi ostanemo prijatelji.