Za vse, kar mi je žal,
je v moji pesmi in
tisto, kar veselje stri,
me čaka pod nebesi …
Tukaj stanujem, tukaj,
obišče me teh nekaj pesmi,
muzikantje in večer.

In pojem brez refrena,
kitara mi odmeva,
tako imam te na očeh,
in ko se mi zaprejo,
pogrnem se z odejo in spim dokler me ne zbudiš.

In pojem,
pojem o ljudeh in o vsem,
o vsem,
kar imaš v laseh.
In pojem,
pojem o ljudeh in o vsem,
o vsem,
kar imaš v laseh.

Sonce je že visoko,
jaz gledam tvojo roko,
pod drevjem senca ohladi.
Ko praviš,
tak bo najin,
pa se res malo zdramim
in čudim se,
kaj govori.